Adi Smolar

Doslej je nisem Å¡e poznal,
Vendar sem slišal že za njo,
In sedaj lahko priznam:
Živeti z njo je res težko.
Odkar sva bliže se spoznala,
Mi ubežati več ni moč,
Prisiljen misliti sem nanjo,
Pa naj bo dan al temna noč.

Vsak dan preklinjam usodo svojo,
Ki združila me je z njo,
Sedaj živim le za trenutek,
Ko me zapustila bo.

Sem vajen bil enkrat na dan,
A to se ji premalo zdi,
Po petkrat, Å¡estkrat vsako uro
To zahteva in želi.
Čeprav z močmi sem že na koncu,
Od mene hoče vedno več.
Kar prej rad delal sem z užitkom,
Sedaj opravek je boleč.

Vsak dan preklinjam usodo svojo,
Ki združila me je z njo,
Sedaj živim le za trenutek,
Ko me zapustila bo.

Sem vajen bil enkrat na dan,
A to se ji premalo zdi,
Po petkrat, Å¡estkrat vsako uro
To zahteva in želi.
Zanima vas, kdo je ta ona,
Ki iz dneva v dan vse bolj me stiska.
Gotovo jo prav vsi poznate,
Po domače pravimo ji:
Driska!