Adi Smolar

Po vaseh in po dolinah,
Sredi mest in sploh povsod
Vijejo se bele ceste,
Ki prepolne so otrok.
Ko hitijo v vrtec, v Å¡olo,
Ko domov se jim mudi,
Pazi, pazi, vsak voznik
Na te drobcene ljudi.

Saj majhne glavice prevzete
Od življenja so in sanj,
Pozabijo na vse nasvete,
Stečejo na drugo stran.
Je v trenutku vsega konec,
Je le krik, ki onemi.
Naj nikdar, nikdar ljudje,
Nikdar se več to ne zgodi.

Da prijazna bodo jutra,
Da bo varen vsak nov dan,
Vedno se zavedajmo:
Na cesti nikdar nisi sam.
Skupaj bomo vsi pazili,
Vse to v naših je močeh,
Pa se slišal na poteh
Bo vedno le otroški smeh.

Po vaseh in po dolinah,
Sredi mest in sploh povsod
Vijejo se bele ceste,
So prepolne nas otrok.
Ko hitimo v vrtec, v Å¡olo,
Ko domov se nam mudi,
Pazi, pazi, vsak voznik
Na nas, na drobcene ljudi.

Da prijazna bodo jutra,
Da bo varen vsak nov dan,
Vedno se zavedajmo:
Na cesti nikdar nisi sam.
Skupaj bomo vsi pazili,
Vse to v naših je močeh,
Pa se slišal na poteh
Bo vedno le otroški smeh.

Da prijazna bodo jutra,
Da bo varen vsak nov dan,
Vedno se zavedajmo:
Na cesti nikdar nisi sam.
Skupaj bomo vsi pazili,
Vse to v naših je močeh,
Pa se slišal na poteh
Bo vedno le otroški smeh.

Pa se slišal na poteh
Bo vedno le otroški smeh.