Adi Smolar

Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več zalubu se ne bom.
Se zmer slabo konča,
Me preveč košta
Živcev, truda, dnarja, časa in srca.
ÄŒe zaljubljen si,
Te zdrava pamet zapusti.
Na koncu človek vedno joka in trpi.
Zato pa: Nikdar več!

O, kolkokrat sem to že djal,
Za trdno si obljubo dal.
Sem trudu se bit hladen, pa ni Å¡lo.
Bit brez ljubezni je Å¡e bolj hudo.
Zato pa dokler bom živel,
Jaz bom ljubil, ljubil, ljubil, rad imel.
Karkol že človek reče, karkol trdi,
Za ljubezen naj ne govori:
Nikdar več!

Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več ljudem pomagal ne bom.
Se mnogokrat slabo konča,
Me zlo dost košta
Živcev, truda, dnarja, časa in srca.
ÄŒe predober si,
Je vedno manj hvaležnosti.
Namesto "Hvala!" marsikdo reče: "Bedak!"
Zato pa: Nikdar več!

O, kolkokrat sem to že djal,
Za trdno si obljubo dal.
Ko so rotili me: "Pomagaj"
Sem se obrnu stran,
Pa me takoj postalo je v dno duše sram.
Zato pa dokler bom živel,
Pomagal bom, pomagal, ko bom prilko mel.
Karkol že človek reče, karkol trdi,
Za dobroto naj ne govori:
Nikdar več!

Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več ne bom prepeval in igral.
Kariero bom končal,
Me tko al tko preveč košta
Živcev, truda, dnarja, časa in srca.
Res težko je pet,
Ko gledam ta nesrečni svet,
Se naredi mi v grlu cmok, mi gre na jok.
Zato pa: Nikdar več!

O, kolkokrat sem to že djal,
Pa že kmalu pel sem, pel sem in igral.
Mi dana možnost je,
Talent mi bil je dan,
Da s pesmijo zabavat in tolažit znam.
Zato pa dokler bom živel,
ÄŒe bom le zdrav jaz bom igral, igral in pel.
Saj le takrat, če človek grd je
Do sveta in do ljudi,
Takrat pa naj obljubo da in jo drži.
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!