Adi Smolar

Nadpovprečno je žuriral,
Podpovprečno priden bil,
Vso povprečnost je preziral
In ga nadpovprečno pil.
So dušila ga pravila,
Ki so plod povprečnosti,
Ker ni se zmenil za ta merila,
So se mu odrekli vsi.

Odkar naš svet ima ljudi,
Se skrajnežem slabo godi,
Večini moraš bit enak,
Če ne, osamljen si čudak.
Če rad živel bi srečno,
Mirno med ljudmi,
Bodi vsak dan predan in zvest povprečnosti.

Nadpovprečno je razmišljal,
Nadpovprečno čustvoval,
Se podpovprečno okoriščal,
Nadpovprečno delal prav.
Poln idej, sanjav, drugačen,
Je hotel spreminjat svet,
Ker pa svet ostal je mlačen,
Postal je zagrenjen poet.

Odkar naš svet ima ljudi,
Se skrajnežem slabo godi,
Večini moraš bit enak,
Če ne, osamljen si čudak.
Če rad živel bi srečno,
Mirno med ljudmi,
Bodi vsak dan predan in zvest povprečnosti.

Življenje tvoje bo težavno,
Mi oče davno je dejal,
Je le povprečje za ljudi naravno,
Ti odstopaš, to ni prav.
Nadpovprečnih se bojijo -
Ti si tak po pameti,
Podpovprečnim se smejijo -
Tak pa ti za videz si.

Odkar naš svet ima ljudi,
Se skrajnežem slabo godi,
Večini moraš bit enak,
Če ne, osamljen si čudak.
Če rad živel bi srečno,
Mirno med ljudmi,
Bodi vsak dan predan in zvest povprečnosti.
Bodi vsak dan predan in zvest povprečnosti.