Adi Smolar

Smo pili ga,
Tega se dobro spomnim Å¡e,
A kak sem znašel se doma, to mi v glavo ne gre.
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Pijan res ni sem bil,
Saj sem lahko Å¡e stal,
Na skret sem Å¡el,
A školjka: sem pa tja - sem pač mimo scal.
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Pol ziher bil je potres,
So tla se dvignila,
Nardilo je le BUM,
Nato pa zvezde in tema...
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Po Å¡tirih je
Velik bolj varno, sem spoznal.
Pračlovek ziher ga ni pil,
ÄŒe bi, na Å¡tirih bi ostal.
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Ja, človek mora vsega se privadit,
ÄŒlovek mora marsikaj skoz dat,
ÄŒlovek mora vsega se privadit,
Če hoče kdaj pa kdaj
Biti vinski brat.

Sem vlegu se na tla,
Hudiča saj to soba ni,
Je ringlšpil, ko se tako vrti.
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Le kaj mi dala je,
Coprnca babja kelnarska,
Čutim v želodcu nekaj vre - je ziher s Kleka pršla.
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

To mora ven!
Sem s prstom dregnu v grlo sam,
Takrat pa bruhnu sem,
Kot da bi bil vulkan.
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Ja, človek mora vsega se privadit,
ÄŒlovek mora marsikaj skoz dat,
ÄŒlovek mora vsega se privadit,
Če hoče kdaj pa kdaj
Biti vinski brat.

Sem vščipnu v lice se,
Pa nisem čutu čisto nič,
Me groza zgrabla je:
O mater, saj sem živ mrlič!
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Če vležeš se,
Ves čas ti na kozlanje gre,
Zato odšel sem na skret
In zaspal sem tam kleče.
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Sem zjutraj zbudu se,
Sva se v Å¡peglu spet se videla,
Je reku: "Greva fant!"
Pa sva na Å¡pricer Å¡la.
No ja, pa kaj,
ÄŒlovek mora vsega se privadit.

Ja, človek mora vsega se privadit,
ÄŒlovek mora marsikaj skoz dat,
ÄŒlovek mora vsega se privadit,
Če hoče kdaj pa kdaj
Biti vinski brat.