Adi Smolar

Bila je temna noč,
po cesti hodil sem sam,
no ja, priznam čeprav me mal je sram,
bil sem pijan.
Za mano bil je res naporen dan,
saj bili smo ravno sredi pasjih dni.
Naenkrat sta pred mano se pojavila dva psa:
en velik buldog in pa čisto majhna pudlica.
Dejali boste, kaj za vraga s kužki zdaj težim!?
Ljudje ta buldog je zapel, pol pa Å¡e pudlica za njim
takole:

Bom bom bom bom bom bom bom
in ona pababmbebmbebmba.

Sem se zgrozil, zazijal,
sem reku: zdaj pa maš.
Pamet šla je proč, o ti presneti glaž,
pa sem si stokrat reku: ne tolk pit, slabo boš končal.
In sploh sem vedno bele miške jaz pričakoval.
Vendar mi panika je kot Slovencu vedno tuja bla,
sem hitro se pomiru in junaškega srca sem d'jal:
Mrcini, ne bomo stal na cesti,
gremo k men na žur.
Sem zabrenkal na kitaro,
buldog prec ujel je dur
takole:

Bom bom bom bom bom bom bom
in ona pababmbebmbebmba.

Pri meni jedli smo Å¡pagete,
zravn smo pili pir,
mene pa vse bolj prevzemal sladek je nemir,
sem mislu: mati moja, to bo bomba, to bo prava stvar,
Adi in pojoča psa, to bo šlo v dnar,
Evropa evo mene, evo mene celi svet...
Sem s temi mislimi zaspal, naj bom preklet,
sta mi ušli mrcini, vrata je odprl tisti pasji sin,
neumna kuzla pa, seveda, Å¡la je kar za njim
takole:

Bom bom bom bom bom bom bom
in ona pababmbebmbebmba.

Zdaj lahko vidiš me povsod kjer hodi kakšna pasja žval,
vendar noben Å¡e ni zapel,
je kvečjemu le zarenčal.
Moja pevska kariera pač tako je šla po zlu,
brez psov Å¡e pes me ne povoha,
ljudje jaz čisto sem na psu
in pojem:

Bom bom bom bom bom bom bom
in ona pababmbebmbebmba.